Od otroškega do gorskega kolesa

Mislim, da med nami ni bilo nobenega, ki si je kot otrok želel kolo. Majhno otroško kolo, katerega bi mu vsi zavidali. Jaz sem si ga zelo želel. Čeprav nisem znal kolesariti. Zato je oče nek rojstni dan kupil kolo. To kolo je bilo zelo majhno, imelo je dve gumi, sedež in krmilo. Učil sem se sam, pa čeprav sem bil neštetokrat na tleh, nisem obupal. Počasi mi je uspelo. S svojim otroškim kolesom sem se vozil po gozdovih, travnikih pa čeprav težko, ampak mi ni nič vzelo tega veselja. Rad sem imel adrenalin. Še danes ga imam.

Minila so leta, jaz pa sem svoj kolo prerastel. Ob pogledu nanj me je vedno bolj mikalo, da bi si kupil novo kolo. Ampak tokrat ne otroško, pač pa gorsko kolo. Gorsko kolesarjenje mi je bilo vedno užitek gledati. Zato sem se odločil, da tudi jaz pregledam gorska kolesa, kupim sebi najbolj primerno kolo in poizkusim. Zbiral sem denar, ki sem ga dobil od rojstnega dneva, božiča, dela, nekaj pa mi je dal tudi moj oče. Odpravil sem se v trgovino z gorskimi kolesi. Bilo jih je zelo veliko, vsak je bil drugačen. Zelo težko sem se odločil katerega naj izberem. V kotu sem nato zagledal črno kolo, z belo-zelenimi črtami, ogromnimi gumami, no, vsaj meni so se zdele ogromne. Takoj sem ga vzel. S prijatelji sem se nato odpravil v gozd, blizu našega doma. Ko sem se prvič spustil po strmini, me je bilo malce strah. Ampak nato sta ga adrenalin in želja po kolesarjenju premagala. Vsak dan sem treniral, včlanil sem se tudi v Gorsko kolesarski klub. Hodim tudi na tekme in priznam, da imam občutek, da sem v tem lahko zelo uspešen.