Tibet, dežela med nebom in zemljo
Tibet je velika, gorata planota v centralni Aziji. Danes se ime Tibet uporablja tako za zgodovinski in svobodni Tibet, kot za področje, ki je pod nadzorom Ljudske republike Kitajske in se imenuje Avtonomna regija Tibet. Beseda Tibet pomeni v kitajskem jeziku v dobesednem prevodu zakladnica zemeljskega bogastva na zahodu. Ime Tibet, ki se uporablja v večini evropskih jezikov, izhaja iz arabske ali perzijske besede “Töbän”, kar pomeni višina, oziroma visoka planota. Tibetanci svojo domovino imenijejo “Bod” (v nekaterih dialektih tibetanskega jezika se izgovarja “Po”). Najboljši prevod te besede naj bi bil “domovina”. Kitajsko ime za Tibet je Š’idzan’, tudi za to besedo obstajajo različne razlage. Tibet je odmaknjena dežela, v kateri je veliko stvari precej drugačnih, kot smo jih vajeni, drugačno je celo turkizno modro nebo, ki, kot da se je na dosegu človeške roke. Povsem vas bodo očarali dolgi in skoraj do neba segajoči raznobarvni gorski hrbti.
Tibet je skrivnostna, mistična dežela, verjetno ni nikogar, ki ga obišče in ga ne bi prevzeli zasneženi himajajski osemtisočaki na meji med Nepalom in Indijo, ki, kakor mogočni varuhi zrejo na življenje, ki se odvija pod njimi. Pravo bogastvo pokrajine Tibet so mirni, mehki in izjemno odprti ljudje. Živijo polno duhovno življenje, v popolnem sožitju z naravo, ki jim pomeni enako, kot vsakodnevno dihanje, mrzlega in redkega zraka. Njihovo izjemno spoštovanje vseh oblik življenja, je tisto, na kar smo v zahodnem svetu že davno pozabili. Večina Tibetancev v teh odročnih krajih živi težko polnomadsko življenje in v poletnih mesecih se s svojimi šotori in čredami jakov selijo po okoliških hribih. Vreme je tukaj neusmiljeno, saj lahko v trenutku prijetno pomladansko sonce in okoli petnajst stopinj Celzija zamenjajo temni oblaki, veter in sneg. Tibet sta dva svetova, dostopnejši v dolinah Lhase in drugi, komaj prehoden, ki čaka, da ga odkrijete.