Prevajanje filmov in s tem povezane težave
Za gledalce, ki ne razumejo jezika, v katerem govorijo v filmu, obstajajo dve alternativi: prva je prevajanje filmov, pri čemer gledalec bere podnapise, druga možnost pa je sinhronizacija. Pri slednji se glas originalnih igralcev nadomesti z glasovnim prevodom. Takšna praksa pri nas sicer ni preveč uveljavljena, razen za risanke in otroške filme, saj najmlajši še ne znajo brati in se jim tako olajša ogled, predvsem pa se jim ga naredi bolj razumljivega. Nedvomno pa je sinhronizacija filmov precej bolj draga kot pa prevajanje filmov.
Na žalost pa se zelo pogosto dogaja, da je pri nas prevajanje filmov precej slabo. Nekateri prevajalci se prevajanja lotijo zelo površno in s tem se lahko močno zamegli vsebina filma. Za prevajanje filmov je zelo pomembno, da so besede in besedne zveze izbrane tako, da lahko na čim bolj jedrnat način prenesejo vsebino filma. Slušno razumevanje je namreč precej bolj hitro kot pa bralno razumevanje. Ljudje potrebujemo precej več časa, da razumemo pomen prek branja kot prek poslušanja. Vendar tega dejstva, ki je tako pomembno za kakovostno prevajanje filmov, režiserji seveda ne upoštevajo. Hitrost govorjenja igralcev nikoli ni prilagojena za prevajanje filmov v podnapise.
Zaradi tega se morajo prevajalci precej znajti. To pa pomeni, da so za prevajanje filmov potrebni izkušeni in res dobri prevajalci, ki lahko bogat pomen prevedejo v zelo kratek stavek. Stavki, ki se nanašajo na govorjeno besedilo v filmu, se morajo prikazovati istočasno z govorjenjem, drugače filmu ni mogoče slediti. Zato je prevajanje filmov prostorsko in tudi časovno omejeno. Tako se recimo slovenski podnapisi lahko prikazujejo le toliko časa, kolikor isti stavek igralec izgovarja. Če bi se podnapis nahajal na zaslonu več časa, potem bi se celotno prevajanje filmov zamaknilo in film bi postal ne gledljiv. Priprava kakovostnih podnapisov za filme je torej ključna pri uspešnem predvajanju tujega filma v drugem jezikovnem prostoru.